Tišina in ostale barve

V postelji s steklenico martinija in nekaj tabletkami.
TV je prižgan, glasnost na mute.
Utišam glasove, misli in poslušam tiktakanje ure.
Le da analogne ure v resnici fizično nimam v bližini in torej ne vem, kaj tiktaka.

Kratek zvok, nekaj besed, nato ugotovim, da si le domišljam.
Morda bi morala ugasniti luč in prižgati sveče.
Morda ne bi smela definirati svetlobe in teme na način, kot ju definiram zdaj.

Včeraj sem mislila, da lahko stvari spremenim z nekaj besedami. A po dveh letih težko kaj spremeniš.
Prepiri zbledijo v spomin, ki je že skoraj pozabljen.
Dotiki zbledijo kot stopinje v pesku in se pomešajo z novimi.
Tako kot nekateri prividi so bolj močni ponoči. Tako kot nekatere sanje me včasih prebudijo.
Čutim jih kot kapljice vročega voska, torej morajo biti resnični.

Ne bom prižgala sveč.
Glasnost ni več na mute.
Minilo je nekaj minut.

Vse je v redu.

Light switch

Včasih je prepozno, da bi šla ven in štiri ure iskala primerno skrivališče.
Prostor je neskončen samo v višino.

Nekaterih stvari ne morem v miru premisliti ob enem martiniju na dan.
Upam, da bo poletje v redu. Brez vetra.
Ne bi rada, da prepih odpre vrata, ki sem jih že zaprla.

A kaj, ko je vreme nepredvidljivo in dež vedno toplejši ponoči. Nekaterih krajev in križišč in senc se moram izogibati.

In tisto, kar me prebuja sredi noči - so spomini ali sanje?

Prvi poletni dež

Menda se vse stvari zgodijo z razlogom, a zato še niso smiselne.
Ko sprazniš steklenico martinija, je steklenica še vedno tam. Če je to dobro ali slabo, je zelo odvisno. Na primer od tega, ali si jo želiš nekomu razbiti na glavi ali ne.

Življenje pušča za sabo prazne steklenice. Jih recikliramo? Včasih.
Should we? Kdo ve.

Poletje prinaša s sabo občutke prejšnjih poletij, vonje poletnih dišav dizajnerjev, ki jih več ne nosim.
Vračajo se ljudje, ki so mi bili blizu, in me še vedno kdaj prebudijo ponoči, ko dežuje. Potem so novi ljudje, ki prav tako prihajajo, ko dežuje.
Ni še poletje in dež še ni tako topel. Ni še noči, ko je vse dovoljeno in ko lahko spomine utopimo v roza koktejlih.
Zaenkrat še plavajo na površini in jaz čakam, da potonejo.
Ker imam nove spomine, ki bi jih rada spravila tja, a jih ne morem, ker stari nikamor ne grejo.

Ni več prostora.